azaleja "Whitethroat"

Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.

Listavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi so večinoma široki, mehki in tanki.

V tej kategoriji so zbrane tiste rastline, ki ne prenašajo apnenca in za dobro rast nujno potrebujejo kisla tla, torej tla, katerih pH vrednost je nižja od 6. Glede na pH vrednost (kislost in bazičnost) ločimo kisla, nevtralna in bazična tla, z vmesnimi stopnjami. Rodovitna, kvalitetna tla v večini vrtov in parkov so rahlo kisla do nevtralna (pH 6-7), takšna ustrezajo večini gojenih rastlin. Kadar je v tleh veliko kalcija (apnenčasta tla), so tla bazična. Kisla tla imajo bistveno manj kalcija, lahko so bogatejša s humusom. Nekatera kisla tla so izprana in revna s hranili. Rastline kot so npr večina rododendronov, jesenska vresa, kamelije in borovnice, normalno uspevajo le v izrazito kislih tleh, zato jim moramo ob sajenju to zagotoviti. Večina rastlin sicer dobro uspeva v rahlo kislih tleh, a normalno rastejo tudi v nevtralnih tleh, ob nekoliko višji vsebnosti kalcija.

Rastlina vsako pomlad razvije nove liste ali iglice, ki jeseni odpadejo. Pri zelnatih rastlinah lahko jeseni propade celoten nadzemni del (listi in stebla) in ponovno zraste spomladi.

Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.

Vlažna tla običajno vsebujejo več finih glinenih delcev in manj peska, več humusa in organskih snovi, so nekoliko težja, a ne zbita, voda ne odteče hitro, ampak se dalj časa zadrži med talnimi delci in je tako dolgo dostopna rastlinam. Voda običajno ne stoji, tla so dovolj zračna. Suša se na takšnih rastiščih redko pojavlja. Rastlinam je na voljo bolj ali manj stalna, zmerna vlaga.

Lesnata rastlina, ki je že pri tleh razrasla v več glavnih in stranskih vej, praviloma nima glavnega debla. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina grmovnic doseže višino 1-2 m, lahko pa so bistveno večje (do 8 m) ali zelo nizke, tudi polegle.

Listi ali iglice mnogih listopadnih rastlin se jeseni, preden odpadejo, navadno obarvajo, največkrat v rumene, oranžne in/ali rdeče odtenke. Izrazita jesenska rdeča ali podobna obarvanost se pojavi tudi pri nekaterih zimzelenih rastlinah, ki jim listi/iglice jeseni ne odpadejo. Jesenska obarvanost je odvisna tudi od splošnega stanja rastline, oskrbe, vremena in rastišča. Običajno se listje jeseni bolj obarva, če je vreme suho in če so večje temperaturne razlike med dnevom in nočjo, bolj se obarva na suhih, peščenih tleh z manj dušika. Pri gojenih rastlinah poznamo številne sorte, pri katerih je jesenska obarvanost listov drugačna ali izrazitejša kot pri osnovni vrsti.