Majhna, kompaktna, počasi rastoča zimzelena grmovnica (V 0,4-0,5 m, Š 0,4-0,5 m). Veje pokončne do razprte, lokasto upognjene, goste, trnate. Listi zelo široko ovalni do jajčasti (2-3 cm), po robu gladki, pisani, živo vinsko rdeči do temno rdeči, z ozkim, rumenim do zeleno-rumenim robom; jeseni oranžni do rdeči. Cvetovi v številnih gostih socvetjih, rumeni do rdeči, močno dišeči. Cvetenje: maj. Plodovi ovalni (0,8 cm), mesnati, bleščeči, živo svetlo rdeči. Zorenje: oktober-november, plodovi ostanejo pozimi dolgo na vejah. Privablja metulje, čebele in ptice. Nezahtevna grmovnica, dobro uspeva na različnih vrstah tal, tudi na revnih, suhih, peščenih tleh; na izrazito sončnih do rahlo senčnih rastiščih. Zelo dobro prenaša mraz, vročino, sušo, mestno okolje in obrezovanje.
Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.
V tej skupini so zbrane rastline, ki so posebno primerne za geometrijsko oblikovane, redno strižene žive meje in jih najpogosteje tudi tako uporabljamo, npr. pacipresa, klek, tisa, gaber, liguster. Praviloma zelo dobro prenašajo redno obrezovanje, so manj zahtevne, odporne in dolgoživeče.
Listavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi so večinoma široki, mehki in tanki.
Rastlina vsako pomlad razvije nove liste ali iglice, ki jeseni odpadejo. Pri zelnatih rastlinah lahko jeseni propade celoten nadzemni del (listi in stebla) in ponovno zraste spomladi.
Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.
Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.
Lesnata rastlina, ki je že pri tleh razrasla v več glavnih in stranskih vej, praviloma nima glavnega debla. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina grmovnic doseže višino 1-2 m, lahko pa so bistveno večje (do 8 m) ali zelo nizke, tudi polegle.
Pisani listi imajo vzorce različnih barv, največkrat je vzorec bel ali rumen na zeleni podlagi. Vzorec so lahko črte, lise, pike, obrobe, lahko tudi neenakomerni vzorci ali razpršena barva; različni odtenki lahko postopno prehajajo ali pa so med ploskvami različnih barv ostre meje. Intenzivnost barv in vzorci listov ali iglic na posamezni rastlini variirajo glede na splošno zdravje in stanje rastline, njeno starost, način obrezovanja in oskrbe, močno pa lahko vplivajo tudi vreme, mikroklima, osončenost, tla ter dostopnost vode in hranil. Obarvanost in vzorci na listih se lahko spreminjajo glede na starost posameznega lista ali poganjka in skozi letne čase.
S to kategorijo smo med opisanimi rastlinami označili tiste, ki so posebno odporne, ne potrebujejo veliko vzdrževanja in so tako primerne tudi za sajenje v javnih nasadih.
Listi ali iglice mnogih listopadnih rastlin se jeseni, preden odpadejo, navadno obarvajo, največkrat v rumene, oranžne in/ali rdeče odtenke. Izrazita jesenska rdeča ali podobna obarvanost se pojavi tudi pri nekaterih zimzelenih rastlinah, ki jim listi/iglice jeseni ne odpadejo. Jesenska obarvanost je odvisna tudi od splošnega stanja rastline, oskrbe, vremena in rastišča. Običajno se listje jeseni bolj obarva, če je vreme suho in če so večje temperaturne razlike med dnevom in nočjo, bolj se obarva na suhih, peščenih tleh z manj dušika. Pri gojenih rastlinah poznamo številne sorte, pri katerih je jesenska obarvanost listov drugačna ali izrazitejša kot pri osnovni vrsti.
